Četudi uspemo izdelati dober profil okna ter izbrati dobro izolativno steklo, še nimamo kvalitetnega okna. Zelo pomembno je, kako steklo in lesen profil okna skupaj spojimo. Stik predstavlja območje toplotnih izgub in naša naloga je, da so te izgube čim manjše. Prvi korak naredimo že z izbiro distančnika v samem steklu. Dolga leta je prevladoval aluminijast distančnik, ki pa ga v zadnjih letih uspešno zamenjuje topli distančnik(TGI). Aluminij je namreč zelo dober prevodnik in toplotne izgube pri steklu, ki ima vgrajen alu-distančnik so velike.

Primerjava poteka izoterm pri toplem ali alu distančniku.

Rdeča linija označuje izotermo T=13°C, ki pri dobro konstruiranem okenskem okvirju ne sme priti na notranjo stran okna. Kadar uporabimo termo distančnik je kriterij izpolnjen, kadar je v uporabi alu-distančnik pa izoterme sežejo krepko v notranjost. Pri istem profilu je toplotna prehodnost okna, ki ima alu-distančnik za 0,15W/m²K slabša od toplotne prehodnosti okna s termo distančnikom. Okna z aluminijastim distančnikom imajo tudi veliko večjo verjetnost nastanka kondenza na robnem delu. Toplotne izgube na stiku steklo-profil se podajajo s specifičnimi toplotnimi izgubami ψ_g [W/mK]. V spodnji tabeli so prikazane specifične toplotne izgube različnih distančnikov v lesenem oknu.

Specifične toplotne izgube različnih distančnikov

V praksi se večinoma uporabljata aluminijast ter topli distančnik. Oslabitev zaradi distančnika ima vpliv vsaj še 10cm v notranjost stekla. V tem območju ima steklo slabšo toplotno prehodnost od deklarirane. Zatorej je pri majhnih oknih, kjer vpliv robnih izgub lahko seže povsem do sredine okna, smiselno preveriti, katero steklo je smotrno vgraditi. Razlika v ceni stekla Ug = 0,5W/m²K (polnjeno kriptonom) in Ug = 0,6W/m²K (polnjeno z argonom) je lahko tudi dvakratna, razlika v toplotni prehodnosti okna pa, zaradi vpliva robnih izgub, zanemarljiva.