Kriterije toplotnih prehodnosti posameznih elementov (sten, oken, tal, strehe, … ) za vgradnjo v pasivne hiše je postavil Passivhaus Institute v Darmstadtu v Nemčiji. Inštitut je vodilno gonilo pri postavitvi standardov ter pri promociji pasivne gradnje že od vsega začetka. Da lahko okno označimo za pasivno okno mora zadostiti dvema glavnima kriterijema:

V izračunih vedno upoštevajo standardizirano vzorčno dimenzijo okna 123 cm x 148 cm ter toplotno prehodnost stekla U_g = 0,7W/m²K. Večja okna od predpisane dimenzije imajo torej še boljše vrednosti, manjša okna, slabše.

Passivhaus inštitut je tudi institucija, ki certificira posamezne elemente, materiale ali konstrukcijske sklope. Pogoji za pridobitev certifikata so precej strogi, po pridobitvi, pa ima izdelek »dovoljenje«, da ga vgrajujemo v pasivne hiše. Dejstvo je, da končni kupci, predvsem pa projektanti, raje posegajo po certificiranih proizvodih, ki jim lahko zaupajo.

Pri pasivni gradnji je orientiranost hiše bistvenega pomena. Severna stran naj bi imela čim manj oken, južna čim več. Okna na severni strani morajo biti dobro izolativna, prepustnost sončne energije pa ni bistvena, ker je osvetljenost s soncem na tem delu minimalna. Okna na južni strani pa morajo biti čim večja, s čim večjo g vrednostjo. Dobitki sončne energije v zimskem času imajo prednost pred toplotno izolativnostjo. Optimalno je torej, da se v okna iste hiše vgrajujejo različna stekla, glede na to, kam je okno orientirano. Na severno stran vgrajujemo dobro izolativna stekla (Ug = 0,5W/m²K) s slabšo g-vrednostjo (g=0,5), na južno stran nekoliko slabše izolativna stekla (Ug = 0,6W/m²K ali Ug = 0,7W/m²K ) z boljšo g-vrednostjo (g=0,64).